Nezaščiteni najemniki

Osnovni namen odbora najemnikov denacionaliziranih stanovanj, t.j. tistih, ki so do leta 1991 živeli varno in mirno in jih je država s svojo nedomišljeno tranzicijsko zakonodajo postavila v položaj, v katerem jim grozi trajen konflikt z lastnikom, je zaščita najemnikov in zavzemanje za učinkovite modele, s katerimi bi se lahko rešili problemi najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih.

S prehodom na novo ureditev, utemeljeno na privatno-gospodarskih osnovah, je Republika Slovenija leta 1991 razprodala večino od 225.000 najemnih družbenih stanovanj po izjemno nizki ceni ljudem, ki so v njih prebivali. Ta možnost ni bila dana državljanom, ki so po naključju prebivali v stanovanjih, ki so bila vrnjena v last denacionalizacijskim upravičencem. Tako je bilo 13.000 stanovanj, v katerih so prebivale družine, ki so morale skleniti nove najemne pogodbe za nedoločen čas in neprofitno najemnino, vrnjenih lastnikom.

Taka zakonska rešitev je povzročila nerazrešljiva nasprotja med interesi lastnikov, ki želijo stanovanja tržiti in najemniki, ki zasedajo stanovanja, v katerih so nekateri živeli tudi 40 let. Tako 40.000 najemnikov živi v skaljenih odnosih, v katerih jim je predočeno, da so nezaželeni. Lastniki se jih želijo znebiti na različne načine in se poslužujejo pritiskov, kot so sodni postopki, izselitve pod pretvezo nujnih obnavljanj hiš, nevzdrževanje hiš, samovoljno dvigovanje najemnin nad zakonsko določeno višino, kar vse povzroča najemnikom nevzdržno življenje v lastnem domu. Pri tem je potrebno poudariti, da so se lastniki denacionaliziranih stanovanj zavestno odločili, da bodo vzeli v last stanovanjske objekte s stanovanji, ki jih zasedajo zaščiteni najemniki in so se odrekli drugim ponujenim možnostim povračil.

Varuh človekovih pravic je od leta 1994 dalje v vseh dosedanjih letnih poročilih opozarjal na kršitve človekovih pravic najemnikov, ki izvirajo iz nerazrešene kolizije interesov med najemniki in lastniki denacionaliziranih stanovanj in je v letu 2002 pripravil tudi posebno poročilo o tej problematiki.

Iz poročila izhaja, da je najemnikom v številnih primerih onemogočeno mirno uživanje posesti stanovanja, da so izpostavljeni psihičnim pritiskom in grožnjam po nasilnih izselitvah, da so prisiljeni živeti v razpadajočih stavbah in da so praktično nezaščiteni. Velik del najemnikov, ki so bili brez lastne krivde postavljeni v tak položaj, je starejših in socialno šibkih, zato se tem pritiskom težko upirajo. Zabeleženih imamo nekaj primerov nasilnih deložacij, ko so lastniki najemnike dobesedno vrgli na cesto ter policija ni posredovala in ki zaradi dolgotrajnih sodnih postopkov že leta uveljavljajo svojo pravico do stanovanja po sodni poti.

Poudarimo naj, da država, ki je s svojo zakonodajo povzročila konflikt interesov med denacionalizacijskimi upravičenci kot novimi lastniki in najemniki, nevzdržen položaj le še poglablja s tem, da ne naredi ničesar za razdružitev teh prisilnih skupnosti in najemnikov v njihovi pravici do stanovanja pravno ne zaščiti. udi nova stanovanjska zakonodaja,ki je pretežno usmerjena v varstvo lastniških položajev ne zagotavlja učinkovite varnosti najemnikove posesti stanovanja. Država Slovenija s popravo krivic nedvoumno ustvarja nove krivice in s svojim protipravnim delovanjem krši številne mednarodne konvencije, ki jih je ratificirala.