DENACIONALIZIRANA
STANOVANJA
Nezaščiteni najemniki
Varuh človekovih pravic
Ev. sod. člov. pravic
 

 

POROČILA VARUHA ČLOVEKOVIH PRAVIC

 

Varuh človekovih pravic se srečuje s problematiko in težavami najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih vse od svojega začetka delovanja v letu 1994.

Pred tem je obravnaval veliko tovrstnih pritožb Svet za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki je deloval do začetka dela varuha.

Še v poročilu za leto 1995 je varuh navedel, da so zaradi velikih sprememb na področju stanovanjskih najemniških razmerij prizadeti zlasti najemniki, ki so ostali v denacionaliziranih stanovanjih. Iz pobud, ki jih je varuh prejel, je razvidno, da je imelo veliko najemnikov težave z novimi lastniki, ki so jih skušali na različne načine, tudi z nedovoljenimi pritiski prisiliti k izselitvi iz stanovanj. Varuh je tudi v naslednjih letih v poročilih opozarjal na probleme, s katerimi se soočajo najemniki v denacionaliziranih stanovanjih. Kljub tem sporočilom se večina problemov, na katere je varuh opozarjal, ni rešila, čeprav sta tako vlada kot ministrstvo za okolje in prostor zagotavljala, da se bodo lotila reševanja te problematike.
Varuh človekovih pravic je tako leta 2002 na podlagi 43. člena Zakona o varuhu človekovih pravic izdal Posebno poročilo o problematiki najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih.

Posebno poročilo je poleg temeljite ocene stanja, dalo naslednje predloge za razrešitev problemov:

  1. zakonodajalec naj na predlog vlade v stanovanjskem zakonu sprejme takšne modele nadomestne privatizacije, ki bodo realno rešili problem večine najemnikov in lastnikov denacionaliziranih stanovanj. To je mogoče storiti z višjimi subvencijami najemnikom pri nakupu drugega stanovanja ali z izdatnejšimi materialnimi stimulacijami lastnikov, da stanovanja prodajo najemnikom pod ugodnimi pogoji.
  2. S spremembami SZ je treba zagotoviti trdnost in trajnost položaja najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih kot tudi z natančno opredelitvijo vsebine neprofitne najemnine, ki ne bi smela vsebovati nekaterih postavk, npr. stroškov kapitala.
  3. Zagotoviti je treba učinkovitejše mehanizme za pravno varstvo najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih. Z zakonom naj se predvidi preoblikovanje svetov za varstvo pravic najemnikov v organe, ki bodo zagotavljali brezplačne nasvete in pravno pomoč najemnikom, še posebej pa najemnikom v denacionaliziranih stanovanjih.
  4. Proučijo naj se možnosti za učinkovitejše uveljavljanje predkupne pravice najemnika v SZ za vsak primer prodaje njegovega stanovanja, tudi pri prodaji celotnega objekta. Predkupna pravica naj se zabeleži tudi v zemljiški knjigi, ki omogoča ločeno vodenje etažne lastnine.
  5. Stanovanjski zakon naj omogoči realno vrednotenje vlaganj najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih v času, ko so bila stanovanja v družbeni lastnini.
Mnenju slovenskega varuha človekovih pravic Matjaža Hanžka o kritičnih razmerah najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih, je prisluhnil tudi Komisar za človekove pravice G.Alvar Gil-Robles. O svojem obisku v Sloveniji od 11.do 14.maja 2003 je izdal Poročilo, v katerem je opozoril na problem najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih.
V poglavju Problemi v zvezi z denacionalizacijo premoženja ugotavlja, da nekdanji najemniki v nacionaliziranih stanovanjih v nasprotju z veliko večino Slovencev, ki so živeli v stanovanjih v lasti občine, niso mogli uveljaviti svoje pravice do pridobitve stanovanja, medtem ko lastniki, katerim so bile nepremičnine vrnjene, niso mogli dobiti posesti nad njimi. Komisar ugotavlja, da je dobil med svojim obiskom številne pritožbe s strani teh dveh kategorij prizadetih oseb.
Komisar je zapisal, da v tem položaju ni ne zmagovalcev ne poražencev, kajti obe kategoriji lahko štejemo za prikrajšani. Nemogoče je, da ne bi razumeli težav oz. stiske,v kateri so se znašli najemniki denacionaliziranih stanovanj. Poleg tega, da gre za edinstven položaj, saj so prikrajšani za prednosti, ki jih je imela velika večina njihovih sodržavljanov v okviru privatizacije stanovanj, so se morali najemniki soočiti s popolnoma novim položajem, v katerem jim niso bile zagotovljene pravice, kar je vplivalo tudi na njihovo življenje. Ne le da so v večini primerov živeli v teh stanovanjih v dobri veri vrsto let, ampak so desetletja vlagali vanje tudi svoja sredstva, jih popravljali in adaptirali, skratka, postopali so tako, kakor da bi bila ta stanovanja njihova lastna premoženja.
Danes so najemniki pogosto ostarele in bolehne osebe in se le težko sprijaznijo z nastalim položajem, ki je res težak in nepravičen, pri čemer se nenehno bojijo, da se bodo morali soočiti z morebitnim zviševanjem najemnine in drugimi pritiski, oblasti pa ne bodo našle nobene pravične rešitve. Ugotoviti je torej treba, da sedanje stanje ni v zadovoljstvo ne ene ne druge kategorije in bi ga bi bilo treba čim prej razrešiti, da se naredi konec obupu najemnikov in lastnikov. Prav tako je jasno, da mora država najti rešitev, kajti potrebno je priznati, da strani sami ne moreta doseči soglasja.
Komisar je mnenja, da bi morala vlada najprej upoštevati priporočila iz Poročila slovenskega varuha človekovih pravic o tem problemu. Prav tako bi bilo treba proučiti možnost, da bi šli še dlje in predlagali zakonodajno spremembo, ki bi uredila problem enih in hkrati ohranila interese drugih.
 
 
 
  © Copyright 2003-2007 Združenje Najemnikov Slovenije. Vse pravice pridržane! Avtorji: Dominatus d.o.o. Igre