| |
POROČILA VARUHA ČLOVEKOVIH PRAVIC
Varuh človekovih pravic se srečuje s problematiko in
težavami najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih
vse od svojega začetka delovanja v letu 1994. Pred
tem je obravnaval veliko tovrstnih pritožb Svet za
varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki
je deloval do začetka dela varuha.
Še v poročilu za leto 1995 je varuh navedel, da so
zaradi velikih sprememb na področju stanovanjskih
najemniških razmerij prizadeti zlasti najemniki, ki
so ostali v denacionaliziranih stanovanjih. Iz pobud,
ki jih je varuh prejel, je razvidno, da je imelo
veliko najemnikov težave z novimi lastniki, ki so
jih skušali na različne načine, tudi z nedovoljenimi
pritiski prisiliti k izselitvi iz stanovanj.
Varuh je tudi v naslednjih letih v poročilih
opozarjal na probleme, s katerimi se soočajo
najemniki v denacionaliziranih stanovanjih. Kljub tem
sporočilom se večina problemov, na katere je varuh
opozarjal, ni rešila, čeprav sta tako vlada kot
ministrstvo za okolje in prostor zagotavljala, da se
bodo lotila reševanja te problematike. Varuh
človekovih pravic je tako leta 2002 na podlagi 43. člena Zakona o varuhu
človekovih pravic izdal Posebno poročilo o
problematiki najemnikov v denacionaliziranih
stanovanjih.
Posebno poročilo je poleg temeljite
ocene stanja, dalo naslednje predloge za razrešitev problemov:
- zakonodajalec naj na predlog vlade v stanovanjskem
zakonu sprejme takšne modele nadomestne
privatizacije, ki bodo realno rešili problem večine
najemnikov in lastnikov denacionaliziranih
stanovanj. To je mogoče storiti z višjimi
subvencijami najemnikom pri nakupu drugega
stanovanja ali z izdatnejšimi materialnimi
stimulacijami lastnikov, da stanovanja prodajo
najemnikom pod ugodnimi pogoji.
- S spremembami SZ je treba zagotoviti trdnost in
trajnost položaja najemnikov v denacionaliziranih
stanovanjih kot tudi z natančno opredelitvijo vsebine
neprofitne najemnine, ki ne bi smela vsebovati
nekaterih postavk, npr. stroškov kapitala.
- Zagotoviti je treba učinkovitejše mehanizme za
pravno varstvo najemnikov v denacionaliziranih
stanovanjih. Z zakonom naj se predvidi preoblikovanje
svetov za varstvo pravic najemnikov v organe, ki
bodo zagotavljali brezplačne nasvete in pravno pomoč
najemnikom, še posebej pa najemnikom v
denacionaliziranih stanovanjih.
- Proučijo naj se možnosti za učinkovitejše
uveljavljanje predkupne pravice najemnika v SZ za
vsak primer prodaje njegovega stanovanja, tudi pri
prodaji celotnega objekta. Predkupna pravica naj se
zabeleži tudi v zemljiški knjigi, ki omogoča ločeno
vodenje etažne lastnine.
- Stanovanjski zakon naj omogoči realno vrednotenje
vlaganj najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih
v času, ko so bila stanovanja v družbeni lastnini.
Mnenju slovenskega varuha človekovih pravic Matjaža
Hanžka o kritičnih razmerah najemnikov v
denacionaliziranih stanovanjih, je prisluhnil tudi
Komisar za človekove pravice G.Alvar Gil-Robles. O
svojem obisku v Sloveniji od 11.do 14.maja 2003 je izdal
Poročilo, v katerem je opozoril na problem najemnikov
v denacionaliziranih stanovanjih.
V poglavju
Problemi v zvezi z denacionalizacijo
premoženja ugotavlja, da nekdanji najemniki v
nacionaliziranih stanovanjih v nasprotju z veliko
večino Slovencev, ki so živeli v stanovanjih v lasti
občine, niso mogli uveljaviti svoje pravice do
pridobitve stanovanja, medtem ko lastniki, katerim so
bile nepremičnine vrnjene, niso mogli dobiti posesti
nad njimi.
Komisar ugotavlja, da je dobil med svojim
obiskom številne pritožbe s strani teh dveh
kategorij prizadetih oseb.
Komisar je zapisal, da v tem položaju ni ne
zmagovalcev ne poražencev, kajti obe kategoriji
lahko štejemo za prikrajšani. Nemogoče je, da ne bi
razumeli težav oz. stiske,v kateri so se znašli
najemniki denacionaliziranih stanovanj. Poleg tega,
da gre za edinstven položaj, saj so prikrajšani za
prednosti, ki jih je imela velika večina njihovih
sodržavljanov v okviru privatizacije stanovanj, so se
morali najemniki soočiti s popolnoma novim
položajem, v katerem jim niso bile
zagotovljene pravice, kar je vplivalo tudi na njihovo
življenje. Ne le da so v večini primerov živeli v teh
stanovanjih v dobri veri vrsto let, ampak so
desetletja vlagali vanje tudi svoja sredstva, jih popravljali in
adaptirali, skratka, postopali so tako, kakor da bi bila ta stanovanja njihova lastna
premoženja.
Danes so najemniki pogosto ostarele in bolehne osebe
in se le težko sprijaznijo z nastalim položajem, ki
je res težak in nepravičen, pri čemer se nenehno
bojijo, da se bodo morali soočiti z morebitnim
zviševanjem najemnine in drugimi pritiski, oblasti
pa ne bodo našle nobene pravične rešitve.
Ugotoviti je torej treba, da sedanje stanje ni v
zadovoljstvo ne ene ne druge kategorije in bi ga bi
bilo treba čim prej razrešiti, da se naredi konec
obupu najemnikov in lastnikov. Prav tako je jasno, da
mora država najti rešitev, kajti potrebno je
priznati, da strani sami ne moreta doseči
soglasja.
Komisar je mnenja, da bi morala vlada
najprej upoštevati priporočila iz Poročila
slovenskega varuha človekovih pravic o tem
problemu. Prav tako bi bilo treba proučiti možnost,
da bi šli še dlje in predlagali zakonodajno
spremembo, ki bi uredila problem enih in hkrati
ohranila interese drugih.
|
|